8. maja 2003, NAŠ ČAS, Velenje - DOGODKI   Zlata plaketa Nestlu Žganku 8. maja 2003, NAŠ ČAS, Velenje - DOGODKI (in dejal je poslanec Bojan Kontič)... da je že čas, da se nehamo prepirati o preteklosti. »Spoštujmo vse mrtve in si prizadevajmo za spravo in sodelovanje med živimi. Vsak mora imeti pravico do groba. Prikrita in neurejena grobišča žalijo mrtve in njihove svojce. Za njihovo ureditev je odgovorna država. Toda ureditev zamolčanih grobov ne sme biti pretveza za spreminjanje zgodovinskih okoliščin boja vojskujočih se strani med vojno. Bil je narodnoosvobodilni boj in sodelovanje z zavezniki. Bila je tudi kolaboracija in sodelovanje z okupatorjem. Sprava je mogo?a le ob spoštovanju zgodovine. Obžalovanje in obsodba nesmiselnega maščevanja in povojnih pobojev sta nujna. Odgovornost zanju nosi takratna oblast. Vendar zaradi ravnanj oblasti po vojni ne smemo pristati na spreminjanje zgodovinskih okoliščin in zgodovinske vloge narodnoosvobodilnega partizanskega boja. To ne bi bila pomiritev in sprava. To bi bila žalitev spomina vseh, ki so se uprli okupatorju. Vseh, ki so trpeli zaradi njegove raznarodovalne politike. Vseh, ki so dali svoja življenja za zmago in osvoboditev. Vseh, ki so padli za domovino.«... S. Vovk PIETETA: (komunističnemu potomcu KONTIČU) Tovariši komunistični demokrati (ANNO 2003), kdo se prepira o preteklosti? Kdo je ustvaril preko tisoč masovnih grobišč po Sloveniji? Zakaj se bojite lastne zgodovine, ki ste jo vi ustvarjali z morjenjem nasprotnikov do skrajne blaznosti? Po šestdesetih letih postavljati na stotine novih spominskih obeležij na zelo dobro znana moriš?a - grobišča po Sloveniji, to je resnično spreminjanje zgodovine - spreminjanje vaših laži, a po vaši volji in ne po božji volji. Čvekati neumnosti, da vsak mora imeti pravico do groba, je vesoljna blaznost. Kadar izkazuje tako nizko informiranost o svoji zgodovinski polpreteklosti nek poslanec, kaj naj potem misli njegov volilni »volk«? Ni prikritih grobišč, tovariši komunisti, drugo pa je resnica, da na stotine grobišč ni urejenih in da žalijo svojce, le da niste omenili, katera je vaša »resnica«! Torej sprava je možna le takrat, če se upoštevajo samo tiste žrtve, ki so se uprle okupatorju. Vaše žrtve, žrtve vašega divjanja vi ne štejete, njih štejejo drugi namesto vas. Ponovno je tu vaše nasilje! Če pa je sprava po vaše mogoče le ob spoštovanju zgodovine, ki jo v isti sapi izločate, da naj se ne prepiramo o preteklosti, naj jo ne upoštevamo. Kaj za prav sploh hočete povedati? Morda imate samo vi resnico? Razen partizanskih zgodovinarjev tod drugih ne poznamo. Obžalovati in (ne)obsojati povojna pobijanja, lahko govorijo o tem samo ljudi brez odgovornosti in morale. Šestdeset let ste prepletali življenje svoje in drugih z lažmi, ker pa ne morete to početi večno, so spet krivi oni drugi, ki kažejo s prstom o vaši krvoločnosti in krvavi poti za prihod na oblast. »Ubili« ste demokracijo 1945.leta za naslednjih sto let. Koliko je še ostalo? Revolucionarna preteklost in krutost nagrajenca N.Ž. je tudi znana. Postaja pa že navada, da so zlate plakete vedno na pravem mestu, hoteli mi to ali ne. In spet in spet je kriva takratna oblast, istočasno pa se hvalite o svoji revolucionarni zmagi in ste edini odrešitelji ljudstva. Vam letnice in dogodki delajo težave? Za obujanje spomina, tovariši, pa imamo na stotine vaših knjig, jih nikoli na policah ne premikate? Amaterji to počnejo namesto vas, zato vas to tako hudo vznemirja? Zadnji vaši trije stavki pa itak poudarjajo samo vašo resnico in absolutno ne željo po spravi, s katero polnite samo svoja usta in svojo slepoto! Prej komunisti, sedaj sleparji kapitalisti. 9. december 2004, NAŠ ČAS, Velenje Umrl je Nestl Žgank (30.12.1909 - 6.12.2004) Iztekla se je življenjska pot Nestla Žganka - Mirno lahko zapišemo očeta novega Velenja, saj je glavnino svoje življenjske energije usmeril v razvoj velenjskega premogovnika in rast novega mesta Nest1 Žgank je bil človek,.ki je imel vizijo in neizmerno energijo, da je svoje misli, želje in hotenja, pa seveda tudi misli svojih najožjih sodelavcev, udejanjil in jim vdahnil življenje. Tako kot je v človekovem življenju zelo pogosto, je tudi Nestla Žganka pot zanesla v Velenje čisto slučajno. Prišla je direktiva in v letih po 2. svetovni vojni se takim direktivam ni bilo modro upirati in skorajda dobesedno čez noč se je moral iz Ljubljane preseliti v Velenje in prevzeti odgovorno delovno mesto direktorja Rudnika lignita Velenje. Prišel je sicer v bližino svojega rojstnega kraja, a je vedel, da prevzema veliko odgovornost, saj so od njega vsi pričakovali hitro rast proizvodnje premoga, pa seveda izgradnjo novega mesta, povečanje življenjskega standarda rudarjev in še marsikaj. Nestl Žgank je bil rojen 30. decembra leta 1909 v Dolenji vasi pri Preboldu v družini z devetimi otroki, zato je bil že od malega navajen trdega življenja, starši pa so mu privzgojili tudi delovne navade, ki so mu v življenju prišle še kako prav. Številni njegovi sodelavci se še danes živo spominjajo, da je bilo najtežje delati ob njem, saj je ponavadi delal za dva; morda je tako, tudi s fizičnim delom v jami, želel starim rudarjem pokazati in dokazati, da je iz pravega testa, in prepričati tudi vse tiste, ki so z nejevero in nezaupanjem gledali na novega direktorja: Res, da je bila njegova izobrazba kaj malo povezana z delom pod zemljo, hotel pa je pokazati, da se da z voljo in z željo marsikaj narediti. Pred 2. svetovno vojno se je izučil za mizarja, a ga je življenjska pot kasneje vodila v druge vode. V letih pred vojno je delal v Tekstilni tovarni v Preboldu, kjer se je srečal z bojem delavcev za njihove osnovne socialne pravice in se v ta boj tudi aktivno vključil. Še bolj ga je socialna žilica zasvojila, ko se je zaposlil v galvanizerski delavnici v Ljubljani, kjer se je leta 1941 vključil v Komunistično partijo Slovenije. Po okupaciji Slovenije leta 1941 se je takoj priključil odporniškemu gibanju; najprej v Ljubljani, nato pa je vse do konca vojne v glavnem deloval na Štajerskem, kjer je organiziral partizanske tehnike in skrbel za njihovo nemoteno delovanje. Po koncu vojne je najprej opravljal nekatere delovne dolžnosti v Celju. 1. februarja leta 1949 pa je postal pomočnik direktorja Generalne direkcije za rudarstvo LR Slovenije v Ljubljani. No, in potem je prišla direktiva, in 5. decembra leta 1950 je Nestl Žgank postal direktor Rudnika lignita Velenje. Tu se začenja njegova nova življenjska pot; ki ni bila niti malo enostavna in preprosta, zato pa toliko bolj uspešna. Če kdo, potem je Nestl Žgank lahko s ponosom gledal na Velenje, na mesto, ki je zraslo z rudarskimi žulji in v potu njihovih obrazov. Milijoni udarniških ur, številne neprespane noči, mnoga zagovarjanja pri vrhovih politike v Ljubljani in Beogradu, pa seveda veliko volje, truda, poguma in energije je vzidano v temelje stavb, ki tvorijo novo mesto Velenje. Nestl Žgank je bil petnajst let direktor Rudnika lignita Velenje, nato pa tudi dva mandata velenjski župan (od leta 1969 do leta 1978). Žgank je bil res človek z vizijo, saj se je zavedal tudi tega, da bo z enim samim industrijskim objektom v dolini le težko preživeli in da je za ljudi poleg dela treba poskrbeti še za marsikaj. V Velenje je pomagal pritegniti Gorenje, sodeloval je pri ustanavljanju številnih drugih podjetij, poleg tega pa je poskrbel, da so v Velenju in okolici zgradili veliko šol, športnih in kulturnih objektov itd. Skupaj s sodelavci je ustvaril zdrave temelje, na katerih lahko gradimo tudi danes. Čeprav so mu očitali marsikaj, je vseskozi ostajal trden in pokončen človek. Seveda je s svojim delom in ravnanjem kdaj koga tudi prizadel, a takšno je pač življenje, leta, v katerih se je razvijalo Velenje, pa so bila trda. V svoji vnemi pri razvoju Šaleške doline je velikokrat pozabljal nase in na svojo družino in šele v zadnjih desetih letih, ko je odložil tudi funkcijo predsednika borčevske organizacije, se je lahko zares posvetil le njim, ki so mu vseskozi pravzaprav pomenili največ. Pa ni imel časa, da bi jim to tudi pokazal in dokazal. Zadnja leta je v glavnem preživljal doma, v družbi žene Vide, sina Luča, hčerke Vidke ter vnukov Zale, Naceta in Vala. Nestl Žgank je za svoje delo dobil številna odlikovanja in priznanja, najbolj pa je bil ponosen na partizansko spomenico 1941, red republike z zlatim vencem, zlato plaketo Zveze združenj borcev NOB in častni občan Mestne občine Velenje. Velikokrat je v pogovoru rad poudaril: »Velenje sem imel rad in tudi danes sem ponosen na mesto, ki je bilo zgrajeno z veliko pomočjo mojih najožjih sodelavcev, velenjskih rudarjev, njihovih družinskih članov in ostalih prebivalcev Šaleške doline.« S svojim delom in dosežki pa se je v zgodovino tega mesta za vselej nedvomno zapisal tudi Nestl Žgank. / Damijan Kljajič * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * * Izkrivljena resnica VAŠI ODMEVI, VEČER, 04-02-2000 (1) Izkrivljena resnica Odprti pismi Nestlu Žganku ob njegovi knjigi Spomini rdečega kralja Če ste se že odločili pisati v vaši knjigi Spomini rdečega kralja tudi o obdobju leta 1945, ko ste bili načelnik za trgovino in preskrbo za celjsko okrožje, opisovati vaše zasluge pri organiziranju zbiranja blaga za preskrbo opisovati sodni proces proti celjskim trgovcem Dobovičniku, Pšeničniku in Stermeckemu, ki jih še vedno proglašate za tatove in goljufe, si dovoljujem v imenu potomcev bivšega trgovca, Franca Dobovičnika opozoriti vas, da je marsikatera vaša navedba v knjigi na straneh 37, 38 in 39 neresnična in pomanjkljiva. Predvsem je, od vas skrajno neodgovorno, za Dobovičnikve potomce pa zelo žaljivo in boleče, da ob vašem tozadevnem opisovanju v knjigi sploh ne omenjate, da je v obnovljenem sodnem postopku Temeljiio sodišče v Celju s sklepom Opr. št. II Kr 379/171, z dne 14. 12. 1991, v celoti razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča v Ljubljani, Opr. št. Iv 3/46-5, z dne 4.1.1946, s katero sta bila celjska trgovca Franc Dobavičnik in Miloš Pšeničnik obsojena celo na smrt s streljanjem. Iz tega sledi, da je bil trgovec Franc Dobovičnik žrtev takratnega montiranega procesa, po nedolžnem obsojen in ustreljen in, kar je za nas potomce največja duševno-moralna vrednota, s sklepom Temeljnega sodišča v Celju z dne 14.12.1991 spoznan za nedolžnega in s tem v celoti rehabilitiran. V imenu potomcev bivšega trgovca Franca Dobovičnika, ki ne moremo dovoliti izkrivljanje resnice o svojem očetu, dedu, pradedu in prapradedu,… (P.S. manjka del zaključnega članka) Lea Dobovičnik, Šmartno ob Paki (2) Izkrivljena resnica V svoji knjigi Spomini rdečega kralja, ki je izšla 30. 12. 1999, ste na strani 38 in 39 v zvezi s sodnimi procesi proti celjskim trgovcem na Okrožnem sodišču v Celju (24. 12. 1945) in na Vrhovnem sodišču v Ljubljani (4. 1. 1946) zapisali veliko neresnic, pa tudi blatenja in žaljivk ne manjka. Pred izdajo knjige ste imeli možnost preveriti točnost svojih spominov v sodnih spisih Okrožnega sodišča v Celju in Vrhovnega sodišča v Ljubljani iz let 1945/46 in 1991 ter v zapisniku izrednega sestanka sekretarjev celic Komunistične partije okraja Celje mesto z dne 13.12.1945. Sodni dokumenti nimajo oznake strogo zaupno in so državljanom na voljo. Vas in bralce vaših spominov želim seznaniti s točnimi in verodostojnimi podatki o pripravah in o poteku montiranih procesov v Celju (24.12.1945) in v Ljubljani (4.1.1946). V zgoraj navedenem zapisniku je med drugim zabeleženo: »Tov. sekretar Draksler je pozval vse sekretarje celic za pritegnitev vseh partijcev, delavcev in drugih v demonstracijo, ki se bo vršila 14.t.m. ob 5. uri popoldan proti špekulantom, črnoborzijancem in kulturbundovcem. Člani partije morajo demonstracijo organizirati tako, da bo demonstracija čisto spontana ter bo pritegnila ljudstvo za sabo. Vse to pa mora ostati v konspiraciji v toliko, da ne bo nihče slutil, da to pripravljajo člani Komunistične partije. Prikazati je treba ljudem, kako so delali nepošteni trgovci Stermecki, Pšeničnik, Dobovičnik itd.« Pri opisu prodaje blaga na nakaznice ste kot zapisovalec spominov pozabili zabeležiti, da je okrožje oz. odsek za trgovino in preskrbo v Celju izdal trgovcem navodilo, naj dnevno iz skladišča prinašajo določene količine raznovrstnega blaga v trgovino za prodajo in tako pomagalo oblastnim organom, ki so izdajali nakaznice, pri zmerni razdelitvi in enakomerni prodaji v trgovinah. V spominih niste omenili dopisa celjskih trgovcev z dne 12.10.1945, naslovljenega na okrajni odbor OF mesto Celje, v katerem so trgovci prosili naslov, naj odobri prodajo blaga brez zaslužka, v dobro potrošnikov. In to so zaprosili celjski trgovci, po vaši miselnosti in prepričanju »tatovi in goljufi«! Tožilec dr. Žabkar je v obtožnici očital mojemu očetu, da naj bi bili v trgovini skrivali prodajo blaga, da 17 pričam niso postregli, in očital je tudi inventurni primanjkljaj zaloge blaga v trgovini in skladišču v I. nadstropju (avtor knjige zapisal "na podstrešju"). Po prekinitvi (20 minut) razprave so bile sodnemu senatu predložene neobračunane nakaznice trgovine Pšeničnik. Javni tožilec dr.Žabkarkar je umaknil obtožbo proti Pšeničniku v zadevi inventurnega primanjkljaja. Podatki o sojenju in obsodbah so v vaši knjigi netočni. Okrožno sodišče v Celju je 24.12.1945 izreklo sodbo štirim celjskim trgovcem - Stermeckemu, Dobovičniku, Pšeničniku in Hladinu: zaporne kazni, odvzem državljanskih pravic in zaplemba premoženja: Vrhovno sodišče v Ljubljani je 4.l.1946 izreklo sodbo na prav tako montiranem procesu: Stermeckemu deset let zapora, Dobovičniku in Pšeničniku smrt z ustrelitvijo, ponovno odvzete državljanske pravice in zaplembo premoženja. Hladinu je bila nekaj dni kasneje sodba okrožnega sodišča potrjena. Leta 1991 sta Vrhovno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani in Temeljno sodišče v Celju razveljavila obe sodbi montiranih procesov 24.12.1945 in 4.1.1946 ter rehabilitirala celjske trgovce g. Stermeckega, g. Dobovičnika, g. Pšeničnika, g. Hladina. Z neresnicami in žalitvami, ki ste jih zapisali v svoji knjigi Spomini rdečega Kralja PIETETA: "Seveda je s svojim delom in ravnanjem kdaj koga tudi prizadel, a takšno je pač življenje, leta, v katerih se je razvijalo Velenje, pa so bila trda." Zgodovinar g.D.Kljajič je osebno dobro poznal "RDEČEGA KRALJA", zota nisem slučajno poudaril rdeče zgornji njegov stavek. O pokojnih sve najlepše, pa vendar, nekaj kilometrov vstran, v Gornjem Doliču, pa je bilo pobitih 8.000 predvsem civilistov Hrvatov, ki so jih komunistični zgodovinarji imenovali "DRHAL". Tam ni KONTIČEVE človeške pravice do groba, saj je to bila samo - ponovno izrekam krvniško besedo, "DRHAL". natisni stran